-
1 off
(to register or record time of arriving at or leaving work.) zaznamovati čas prihoda na delo in odhoda z dela* * *I [ɔ(:)f]adverb1.(smer, večinoma v zvezi z glagoli) stran, proč ( he rode ŋ odjahal je);2.3.od, proč, dol, raz ( off with your hat odkrij se);4.ugasnjen, izklopljen, zaprt (radio, luč, plin itd.);5.prekinjen, končan, razprodan ( the bet is ŋ stava ne velja več, the whole thing is ŋ vse je padlo v vodo, oranges are ŋ pomaranč ni več);6.(dela) prost ( to take a day ŋ vzeti si prost dan);7.čisto, do kraja ( to drink ŋ vse izpiti, to sell ŋ razprodati);8.economy (trg) medel, slab ( the market is ŋ);9.ne sveže, pokvarjeno (hrana);10.sportne v formi;11.Americanv zmoti ( you are off on that point motiš se v tem);razno: be off!, off you go!, off with you! — odidi, proč s teboj!to be off — oditi, motiti se, biti prismojen (navadno a little ŋ), biti odpovedanright off, straight off — takojto see s.o. off — spremiti koga, ki odpotujehow are you off for? — kako si kaj z (denarjem)?II [ɔ(:)f]preposition (proč, stran) odoff duty — prost, ne v službislang off one's feed — brez apetitato get s.th. off one's chest — olajšati si dušo, izpovedatislang off one's head — prismojen, norkeep off the grass! — ne hodi po travioff the map — izbrisan, ki je izginilsport off side — nedovoljen del igriščaoff the point — nevažno, nebistveno, ki ne spada k stvariIII [ɔ(:)f]adjectivebolj oddaljen; stranski (ulica); figuratively postranski; desni (konj, stran česa, stran pri kriketu); prost (dan); slabši od običajnega; (zlasti economy) manjvreden, slabše kakovosti, ki ne ustreza ( off size); neverjeten; nesvež (sadje)an off chance — slabo upanje, majhna verjetnostoff colour — slabše barve (dragulj), bled, nezdrav (človek)off day — prost dan, figuratively slab danoff guard — nepazljiv, nečuječ, nepripravljenBritish English the off side of the road — desna stran ceste, bolj oddaljena stranIV [ɔ(:)f]noundesna stran pri kriketuV [ɔ(:)f]transitive verbcolloquially odpovedati, razveljaviti (pogodbo); zapustiti, oditi -
2 end
[end] 1. noun1) (the last or farthest part of the length of something: the house at the end of the road; both ends of the room; Put the tables end to end (= with the end of one touching the end of another); ( also adjective) We live in the end house.) konec; na koncu2) (the finish or conclusion: the end of the week; The talks have come to an end; The affair is at an end; He is at the end of his strength; They fought bravely to the end; If she wins the prize we'll never hear the end of it (= she will often talk about it).) konec3) (death: The soldiers met their end bravely.) smrt4) (an aim: What end have you in view?) namen5) (a small piece left over: cigarette ends.) kos2. verb(to bring or come to an end: The scheme ended in disaster; How does the play end?; How should I end (off) this letter?) končati- ending- endless
- at a loose end
- end up
- in the end
- make both ends meet
- make ends meet
- no end of
- no end
- on end
- put an end to
- the end* * *I [end]nounkonec, kraj, zaključek; meja; propad, smrt; namen, cilj; izid, uspeh, posledica, koristto be at one's wits' end — ne vedeti, kako in kamup to the bitter end, to the end of the chapter — do samega konca, do smrtito come to the end of one's tether — doseči skrajno mejo, biti na koncucolloquially to go off the deep end — razburiti, razjeziti se, pobesnetito have s.th. at one's fingers' end — dobro vedeti ali znatiin the end — na koncu, končnogeometry the end of the line — krajiščeno end of — neskončno, neizmernoto keep one's end up — pretolči, prebi(ja)ti sethe latter end — starost, smrtto the end that — zato, da bito what end? — čemu?end to end — po dolžini, drug za drugimat your end — pri vas, v vašem krajuII [end]1.transitive verb(in, with s) končati, zaključiti; uničiti, ubiti, pokončati;2.intransitive verbkončati se, prenehati; umretiall's well that ends well — konec dober, vse dobroto end in smoke — izpuhteti, končati se brez haska, propastito end in nothing — see to end in smoketo end up ( —ali off) — končati, zaključiti
См. также в других словарях:
počéti — 1 čnèm nedov., počél; nam. počét in počèt (ẹ ȅ) nav. ekspr. 1. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh; delati: zjutraj raznaša časopis, to počne vsak dan; rad bi počel kaj koristnega, pametnega / po kosilu gre na sprehod ali pa… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
príti — prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gotòv — óva o prid. (ȍ ọ) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skózi — tudi skóz prisl. (ọ̑) 1. izraža premikanje ali usmerjenost z ene strani na drugo a) glede na širino, globino: bila je taka gneča, da sem se komaj prebil skozi; žebelj je prišel skozi, ker si premočno udarjal; rezina kruha je bila tanka, da se je … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dólg — á [u̯g] m, tož. mn. stil. dolgé (ọ̑) 1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; vojni dolg / imeti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pròst — prôsta o stil. ó prid., prostéjši in prôstejši (ȍ ó) 1. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom: vse sem naredil, do večera sem prost; otroci so dosti prosti / ob sobotah in nedeljah so delavci prosti / dva prosta delavca je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ravnáti — ám nedov. (á ȃ) 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vráta — vrát s mn. (á) 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zamašíti — ím dov., zamášil (ȋ í) 1. dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre: zamašiti razpoke, špranje; zamašiti luknjo s papirjem / zamašiti steklenico z zamaškom / ekspr. zvezali so ga in mu zamašili usta / ekspr. z obema rokama si je zamašil… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
